Časopis DOBRO JUTRO - Intervju

Varnost Maribor je sodoben poslovni sistem, znotraj katerega posluje več družb, ki svoje storitve in opremo tržijo pod isto blagovno znamko. Podjetje, ki je pred kratkim praznovalo 25. obletnico delovanja, spada na svojem področju v sam vrh tako v Sloveniji kot na Balkanu. O Varnosti Maribor, zasebnih varnostnikih, njihovih pristojnostih, konkurenci in nadzoru na nogometnih tekmah smo se pogovarjali s predsednikom upravnega odbora Marjanom Piškom, ki je na čelu sistema že od samega začetka.

 

Pred kratkim ste praznovali 25. obletnico. Kako je podjetje v vseh teh letih raslo in nenazadnje, kar je najbolj pomembno, tudi obstalo?
"Varnost Maribor ima korenine v podjetju Varnost Ljubljana, ki je bil velik in edini gospodarski subjekt takratnega časa. Leta 1990, ko je bila kriza na obzorju in ko smo vedeli, da tako velik sistem s približno 3500 zaposlenimi stežka obstane, smo tozde, ki so sestavljali sistem, raje razdružili. Nekaterim je uspelo, drugim ne. Naše podjetje od takrat posluje samostojno."

 

Katera podjetja so predstavljala preostalih trinajst tozdov?
"Sintal je eden od naslednikov ljubljanskih tozdov, potem Protect Maribor, Varnost Koper, ki je danes lastniško povezana z G7, Varnost Nova Gorica ... Nekaj jih je ostalo, približno polovica pa jih je nehala delovati."

 

Kakšne so razmere v vašem podjetju danes? 
"Priznati moram, da smo od leta 1990 poskušali uveljaviti svojo strategijo zmerne in konstantne rasti. To nam je uspevalo 25 let, ne glede na okoliščine, v katerih smo delali. Danes smo solidno in stabilno podjetje, ki se ukvarja z resno gospodarsko krizo. Ta je našo panogo močneje prizadela v zadnji tretjini prejšnjega leta, se razširila v letošnje leto in nič ne kaže, da bo njen konec kmalu na obzorju. Prav zato menim, da bo prava kakovost podjetja vidna po krizi, če bomo iz nje prišli dokaj celi in usposobljeni za nadaljnji razvojni ciklus. To bo šele pravi izpit."

 

Kako se soočate s konkurenco, ki je ni malo, glede na to, da se v Sloveniji z zasebnim varovanjem ukvarja približno 130 podjetij. 
"Včasih je bilo takih podjetij celo več kot 260. Tako hitro rast iz enega podjetja, ki je do leta 1989 obvladovalo slovenski prostor, je lahko razložiti. Ustanavljanje podjetij je bilo namreč zelo preprosto. Vsi so začenjali bolj ali manj s fizičnim varovanjem, zato za ustanovitev podjetja niso potrebovali visokih kapitalskih vložkov. Ker nas je bilo več kot preveč in ker podjetij pač niso hoteli 'ugasniti', je marsikdo šel na nož s konkurenco. To je v teh petnajstih oziroma dvajsetih letih, vsaj pri tistih, ki smo preživeli, ustvarilo odpornost na konkurente. Danes ni lahko, smo pa zaradi tega kakovostni. Slovenska zasebnovarnostna panoga sicer spada med kakovostnejše v evropskem prostoru, v nekdanjem jugoslovanskem pa v sam vrh. Konkurenca predstavlja težavo z vidika cen in posledično tudi razvoja, ki ga s pozitivnim dohodkom lahko obdržiš in zagotoviš, dobra stran konkurence pa je, da te prisili v kakovost."

 

Kaj pa "črna konkurenca", ki deluje predvsem po gostinskih lokalih?
"Sam poskušam ločiti med zasebno varnostno branžo in med redarji, ki so sicer prav tako varnostniki in spadajo k zakonu o zasebnem varovanju in se ukvarjajo z varovanjem lokalov. V nekaterih lokalih pa gre za varovanje, ki morda ni takšno, kot bi si ga v našem podjetju, kjer se ukvarjamo z resnim varovanjem, želeli. V takšnih lokalih v glavnem tudi nismo prisotni. Ljudje so izgubili zaupanje v to branžo predvsem zaradi razvpitih dogodkov v Lipi in Globalu."

 

Tudi sami varnostniki v Sloveniji ne uživajo ugleda, saj jih pogosto mečemo v isti koš z mestnimi redarji, ki jih tako ali tako nihče ne jemlje resno.
"Bojim se, da imajo mestni redarji včasih večji ugled kot zasebni varnostniki. Eden od razlogov je prav gotovo vprašanje pristojnosti. Osebni dohodki oziroma plačilo za delo, ki ga opravijo varnostniki, je praviloma zelo nizko. To je posledica konkurenčnega boja in predvsem izjemno nizkih cen, ki se pojavljajo pri ponudbah fizičnega varovanja. Razlog pa je tudi splošen ugled zasebne varnostne branže, ki se skozi medije črni."

 

Vaše podjetje je sicer edino, ki ima javno pooblastilo za usposabljanje varnostnikov.
"Da, med zasebnovarnostnimi podjetji smo res edini. Vseh teh dvajset let smo se razlikovali od konkurence po tem, da smo veliko vlagali v usposabljanje kadra. Naša filozofija je, da izkoristimo vsako priložnost. Znanje in kakovost sta naša prednost."

 

Nezadovoljni Sintalovi varnostniki so medijem pošiljali celo fotokopije svojih plačilnih list. Kako je z vašimi zaposlenimi, so zadovoljni?
"Tudi pri nas lahko najdete ljudi, ki so nezadovoljni s plačo. Nenazadnje se tudi na banki zagotovo najde kdo, ki ni zadovoljen s plačilom za svoje delo. Vprašanje pa je, kako lahko nezadovoljni delavec to upraviči in kako lahko njegovo nizko plačo upraviči njegov delodajalec. Stanja v konkurenčnih podjetjih ne bi komentiral, v bran pa lahko povem, da je plačo varnostnika zelo težko sestaviti, če se na javnih razpisih pojavljajo cene dela, ki so nižje od sedem evrov na uro. Danes za ta denar težko dobiš pomoč na domu ali čiščenje tudi z neobdavčeno vrednostjo. Žal pa so vsi razpisi nastavljeni izključno na najnižjo ceno."

 

Koliko objektov trenutno varujete? 
"Varujemo nekaj tisoč objektov, nekatere z oblikami fizičnega varovanja oziroma z varnostniki, veliko pa tudi z oblikami tehničnega varovanja. Prav tako obvladujemo dejavnost mehanskega varovanja – vgradnjo varnostnih vrat in lastno proizvodnjo drugih varnostnih sistemov. Ukvarjamo se tudi z varnostnim inženiringom, s protipožarno varnostjo za varstvo pri delu in ekologijo, pa tudi z gasilskim servisom in znotraj fizičnega varovanja oziroma varovanja premoženja z vsemi dejavnostmi, ki jih licencira zakon o zasebnem varovanju. Torej od varnostnonadzornega centra do klasičnih oblik, intervencije, prevoza denarja, varovanja prireditev in drugo."

 

Katere panoge so danes v porastu?
"Kar precej je varovanja prireditev, poleg tega pa se ljudje čedalje bolj zavedajo, da morajo ustrezno zavarovati tudi lastno premoženje. Veliko je tudi tehničnega varovanja, elektronskega sistema javljanja škod, ki se lahko zgodijo na domu, in mehanskih preprek proti nepridipravom. Ta sektor je v porastu že zato, ker so bile zaradi posledic gospodarske krize ukinjene vse velike investicije."

 

Videonadzor na stadionu Ljudski vrt je vreden okoli 156.000 evrov, vendar pa zakonski predpisi varujejo navijače, saj posnetkov ne smete posredovati tretjim osebam.
"Težava je v tem, da nimamo zakona o navijačih. Anglija in sosednja Hrvaška sta ta problem lepo rešili z dokaj ostrim in ustreznim zakonom. Ta ljudi, ki kršijo pravila, primerno sankcionira. Za navijača namreč ni hujše kazni kot je prepoved nadaljnjih obiskov tekem in čakanje na razplet obračuna nekje v osami. Dokler v Sloveniji ne bomo imeli predpisov o ustreznem sankcioniranju kršiteljev, nobena varnost ne bo dala dovolj velikih rezultatov, saj je neučinkovita. Po drugi strani pa imamo še eno težavo. Veliko navijačev oziroma gledalcev prihaja le na tekme v Mariboru, medtem ko so drugi stadioni bolj ali manj prazni in so z varnostnega vidika z lahkoto obvladljivi. Če povem drugače, to je lokalni problem Maribora in ne globalni problem Slovenije."

 

Kaj pa posredovanje posnetkov tretjim osebam?
"Predpisi so jasni: uporaba posnetkov je strogo namenska. Skrbnik je odgovoren za pravilno uporabo informacij, ki se zbirajo z videonadzorom. Pri tem ne gre le za videonadzor na nogometnih tekmah, temveč tudi za videonadzor na zelo zaprtih območjih, kjer bi zloraba informacij o posameznikih lahko pomenila poseg v njihovo integriteto."

 

V Stožicah, kamor se bo dokončno preselil reprezentančni nogomet, takega nadzora ne bo?
"Upamo, da vse tekme vendarle ne bodo na stožiškem stadionu. Kar se tiče videosistema v Stožicah, pa ne vem. Nas niso pozvali, da bi opremili stadion."

 

Predsednik Zveze mariborskih športnih društev Branik Alojz Križman je večkrat obsodil vašo varnostno službo, češ da sodelujete z navijači in jim omogočate vnos pirotehnike v navijaški sektor.
"Ko smo Križmanu pojasnili naše pristojnosti, je po moji oceni nato spremenil svoje mnenje."

 

V družbi ste pred časom združili nadzorni svet in upravo.
"Tako je, zdaj imamo enotirni delniški sistem. To pomeni, da je bil nadzorni svet ukinjen in da imamo sedaj upravni odbor, ki šteje pet članov. Sestavljajo ga trije izvršni direktorji, in sicer Franci Šalamun, Boštjan Tancer in Slavko Pernek, ter dva zunanja predstavnika kapitala, poleg mene še Zdenka Ivanjšič."

 

Svoja podjetja imate tudi v Srbiji, Makedoniji, na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. 
"V Bosni smo pred leti s partnerji poskušali ustanoviti podjetje, a se zadeva ni obnesla. Prav tako smo poskušali na Kosovu, kjer smo sicer pustili pomembno sled, predvsem na področju tehničnega varovanja, saj smo opremili kar nekaj bank. A tudi tam se zadeva ni obnesla, saj nam Kfor ni izdal soglasja oziroma dovoljenja za nošenje orožja. Pri prevozu denarja je orožje namreč nujna oprema varnostnika."

 

Koliko denarja vam prinesejo ta podjetja, če primerjate s Slovenijo? 
"Dejstvo je, da je kupna moč prebivalcev v teh državah bistveno nižja. Poleg tega je tudi skupni prihodek teh podjetij, ki imajo skupaj okoli 800 zaposlenih, dokaj nizek v primerjavi s prihodkom matičnega podjetja. Kar se tiče dobička, pa ne težimo k temu, da bi ga pripeljali v Slovenijo, ampak ga reinvestiramo v državi, kjer nastane."

 

Koga pretežno varujete v omenjenih državah? Slovenska podjetja?
"Trudimo se, da bi bili servis slovenskim podjetjem. To pomeni, da bi lahko podjetja, ki vstopijo na te trge, pričakovala enako ali vsaj zelo podobno varnostno storitev, kot jo imajo doma, in da bi lahko dobila direkten nadzor stanja v teh državah preko našega podjetja oziroma naših sistemov. V pretežni meri pa to zagotovo niso slovenska podjetja."

 

Kakšna je prihodnost Varnosti Maribor?
"Mislimo, da bomo čez 25 let znova obeležili veliko obletnico. Nadejamo se, da bomo večji in boljši, kot smo sedaj. Na osnovi preteklosti lahko govorim o stabilnosti podjetja. Leta 1985 smo začeli s 160 zaposlenimi, dvema avtomobiloma in poslovnimi prostori v velikosti dvosobnega stanovanja, danes pa smo podjetje s 1800 zaposlenimi, 250 vozili najrazličnejših tipov in s podjetji v štirih državah ter okoli 30 milijoni evrov skupnega prihodka. To dokazuje, da je naš razvoj konstanten. Nadejam se tudi, da se bomo lahko že kmalu posvetili razvoju in ne le reševanju krize."

 

Avtor: Besedilo in foto: Marko Pigac

Objavljeno: Dobro Jutro