V domačem okolju je kar nekaj potencialnih virov za nastanek požara, česar se včasih niti ne zavedamo najbolje. Tako beležimo veliko število požarov v kuhinjah zaradi pregretih maščob na štedilnikih, požarov zaradi okvar na električnih napravah in inštalacijah (doma imamo vedno več naprav, ki so stalno pod napetostjo in jih skoraj ne izklapljamo več), nadalje požarov, ki nastanejo ob izvajanju raznih vzdrževalnih del (varjenje, brušenje…).

Ob nastanku požara je seveda gašenje z ustreznim gasilnikom običajno najbolj enostavno in uspešno, saj so gasilniki namenjeni ravno takim situacijam. Rezultati gašenja z enostavnimi gasilnimi sredstvi (pesek, zemlja, voda iz vodovoda…) in osnovnimi metodami gašenja (prekrivanje gorečih snovi z odejami, oblačili …) največkrat ne bo dovolj učinkovito.

Ko razmišljamo o nabavi gasilnih aparatov (oz. gasilnikov kot jih imenujemo) za domačo rabo, moramo imeti v mislih naslednje vprašanje: kje v stanovanju oz. hiši so nevarnosti za nastanek požara?

Pomembno je, da se te nevarnosti poznamo in se jih zavedamo. Od vrste snovi, ki lahko zagorijo (napr. trdne snovi, tekočine, plini…) je odvisna tudi izbira ustreznega gasilnega sredstva (voda, gasilni prašek, ogljikov dioksid…). Pri izbiri števila gasilnikov pa so seveda pomembne količine gorljivih snovi, in pa števila običajno prisotnih ljudi, ki bodo požar lahko gasili.Gasilniki se namreč v osnovi razlikujejo po vrsti gasilnega sredstva in količini polnitve gasila. Najbolj so pri nas razširjeni gasilniki z gasilnim praškom, kot gasilo je precej razširjen tudi ogljikov dioksid, nekoliko manj pa voda, gasilna pena ter druga gasilna sredstva.

Primerjava gasilnih sredstev pokaže, da ima vsako sredstvo določene prednosti, pa tudi slabosti.

Vrsta in količina gasilnega sredstva bo odvisna od razpoložljivih gorljivih snovi in njihove količine v gospodinjstvu. Tako lahko z gasilnim praškom uspešno gasimo večino gorečih snovi, problem se pojavi v prostorih, kjer imamo računalnik, tiskalnik ali kako drugo občutljivo elektronsko opremo. Tako opremo lahko prašek poškoduje, pa tudi čiščenje porabljenega praška ni najbolj enostavno opravilo. Za take prostore, pa na primer tudi kuhinje, je bolj ustrezno gasilo ogljikov dioksid, kjer sledov gašenja praktično ni. Slaba stran tega gasila pa je , da so taki gasilniki občutno dražji od tistih s praškom.

Gasilni aparat je potrebno postaviti v bližino potencialnega vira požara.

Taka mesta so v stanovanjski hiši prav gotovo kurilnica, kuhinja, garaža, oz. prostori kjer hranimo ali uporabljamo vnetljive tekočine ali vnetljive pline. (npr. bencin za vrtne kosilnice, vnetljive barve, razredčila, plinske jeklenke…). Gasilnike namestimo na vidna in dostopna mesta, v bližini potencialni virov. Namestimo jih v bližini izhodnih vrat iz prostora ali na hodnikih ob izhodu iz prostora tako, da niso oddaljeni več kot 20 m od najbolj oddaljene točke prostora. Gasilnik naj bo nameščen tako, da bo ročka gasilnika na višini od 80 do 120cm merjeno od tal.

Večina gasilnikov ima zelo podoben način aktiviranja, ki je razmeroma preprost.

Vsak gasilnik ima na nalepki z navodili opisan in običajno tudi narisan postopek aktiviranja, tako da se je potrebno po nakupu gasilnika s temi navodili tudi seznaniti. Najbolje je, da gasilnik kupimo na enem od pooblaščenih servisov, kjer nas bo prodajalec, ki je strokovno usposobljen, seznanil s pravilnim načinom uporabe in nam odgovoril na morebitna druga vprašanja. Seveda je zelo pomembno, da se vse odrasle osebe seznanijo s pravilnim načinom uporabe gasilnika.Smiselno pa je, da otroke seznanimo vsaj z osnovami požarne preventive in ukrepi v primeru požara.

Gasilnik za svoj dom ne kupujemo vsakih nekaj let.

Zato cena naj ne bo edino merilo pri izbiri. Zelo pomembno je, da se pred nabavo gasilnika pozanimamo, kje je lokacija najbližjega pooblaščenega servisa, kjer bomo lahko gasilnik tudi ustrezno vzdrževali.Način vzdrževanja (periodika, obseg, vsebina…) določa proizvajalec gasilnika. Za večino gasilnikov, ki so na slovenskem trgu to pomeni periodično vzdrževanje vsakih 12 mesecev na pooblaščenem servisu.

Razvoj sredstev za požarno zaščito

gre tudi v stanovanjskih objektih v smeri vgradnje samodejnih sistemov, ki lahko tudi ob odsotnosti stanovalcev zaznajo produkte gorenja (napr. dim, povišana temperatura…) in prenesejo požarni alarm na kako stalno zasedeno dežurno mesto.

Dodatno

je možno sisteme za javljanje požara nadgraditi s sistemi za samodejno gašenje, ki požar po odkritju samodejno učinkovito pogasijo.
Vgradnja omenjenih naprav bo seveda bolj pogosta ob še večji vzpodbudi s strani zavarovalnic, ki bodo z nižjo zavarovalno premijo stimulirale k vgradnji omenjenih naprav, same pa bodo imele zaradi manjšega števila požarov oz. višine posameznih škod na področju požarnih zavarovanj boljši poslovni rezultat.