Ko sva iz odročnih brkinskih krajev z ženo prišla v Ljubljano s plastično vrečko in v njej z vsem potrebnim za preživetje, sva si v letih trdega dela prigarala svoj dom in si v njem ustvarila družino. Kot podjetnika redno izpolnjujeva vse dolžnosti in obveze do države. Nikoli nisva bila kaznovana ali v postopku in nimava odprtih terjatev do nikogar. Ko so nas oropali prvič, v Ljubljani

Ko so nas oropali prvič, v Ljubljani, v majhni ulici, v kateri živi moja družina, so se pred nekaj leti dogajali zaporedni, tudi oboroženi vlomi v hiše. Ob tem se prebivalci ulice nismo mogli nikakor zaščititi!Edino, kar je vsakemu preostalo, je bilo upanje, da ne doživi najhujšega.Zaman!

Kako bi lahko opisal občutek ob vstopu v oropano in razdejano hišo. Tega, da otroci in žena nočejo več spati v svojih sobah, nočnega vstajanja ob vsakem šumu, strahov in stisk, ki sledijo. Čeprav smo ponujali visoko nagrado za vrnjene slike otrok, ki smo jih hranili od rojstva naprej, smo izgubili vse. Nekateri sosedje so po večkratnih vlomih v njihove hiše prodali vse skupaj in se odselili drugam.

Potem so nas oropali drugič (v Ljubljani). Čeprav so se v poslovnem centru, v katerem imamo svojo pisarno, dogajali zaporedni vlomi v lokale (o tem je poročala tudi televizija), se lastniki pisarn in lokalov nismo mogli nikakor zaščititi pred kriminalom in zopet je bilo edino, kar nam je preostalo, upanje, da ne doživimo najhujšega, tudi tokrat zaman!

Občutek ob vstopu v popolnoma izpraznjeno pisarno, pogledi zaposlenih, ki so jim ostale samo mize, ki jih zaradi preozkega vhoda vlomilci niso mogli odnesti...Izjemen trud, da zopet vzpostavimo normalno poslovanje podjetja, bi težko opisal. Vse naprave, računalniki, podatki, telefoni, leta in leta pisanja programov in dokumentov so izginili čez noč, v varovanem poslovnem centru, v katerem ponoči spi tudi varnostnik, izpuhteli v nič. Nekateri so prodali poslovne lokale in se odselili drugam.

Ko so nas oropali tretjič (v Kopru), nam je bilo že vsega dovolj.

celoten članek