Z razvojem samopostrežnega načina prodaje, modernizacijo ponujanja blaga, novimi oblikami vplivanja na kupca in vzbujanja njihove pozornosti se je zgodilo, da se trgovina sama postavlja v vlogo žrtve, poraja svojo viktimizacijo, prav v zvezi s tem pa je tudi porast števila tatvin.

V prodajalnah se srečujemo predvsem s kaznivimi dejanji zoper premoženje. Tako so med premoženjskimi delikti zagotovo na prvem mestu tatvine. Gre za specifično kaznivo dejanje, ki ga storilec izvede izključno z namenom, da si pridobi premoženjsko korist. Elementi tega dejanja so: tuja premična stvar, odvzem te stvari in namen storilca, da si tujo premično stvar protipravno prilasti.

Da posameznik lahko pomisli na krajo, mora za to obstajati ugodna družbena klima. Slovenski psihologi ugotavljajo, da pri nas število kraj narašča predvsem zaradi padanja družbene morale, zaradi poglobljenih socialnih razlik, naraščanja različnih tipov zasvojenosti. V preteklosti je bila kraja sramotno in obsodbe vredno dejanje, zaradi katerega je okolica zaznamovala kar cele družine. Danes je kraja pogosto napeta igra, v kateri je junak tisti, ki mu uspe izmakniti blago, ne da bi ga pri tem zalotili. Nekateri iščejo pozornost, samopotrditev, dogodivščine, samokaznovanje, spolno zadostitev, sproščanje sovražnih impulzov in podobno.

Status lastnine in vsestransko preoblikovanje trgovine na drobno spreminjata tudi odnose v trgovanju. Varna prodaja in varovanje blaga postajata vedno pomembnejša. Zanimanje za varnost med trgovci tako v zadnjem času močno narašča, saj so izgube zaradi tovrstne problematike precejšnje.
Če smo imeli v začetku devetdesetih let le nekaj prodajaln z relativno manj zahtevnimi sistemi tehnične zaščite, je to danes nepogrešljivo nadzorno in preventivno sredstvo sleherne prodajalne. Vendar še danes nekatere prodajalne uporabljajo zelo preproste sisteme tehničnega varovanja (varnostne nalepke, varnostne priponke, senzorje – antene), medtem ko se v nekaterih prodajalnah varnostniki srečujejo z zelo zahtevnimi in profesionalnimi sistemi tehničnega varovanja (vrtljive kamere speed dome in lucky lane speed dome ipd.). Vsi ti sistemi so varnostnemu osebju na objektih v veliko pomoč, vendar pa je treba vedeti, da je ne glede na veliko ponudbo varnostne tehnologije, ki nam je danes na razpolago za odkrivanje in preprečevanje tatvin, nazadnje le človek tisti, ki odkriva, prijema in obravnava tatove v prodajalnah. Zato sta zelo pomembna znanje in predvsem izkušnje, kako prepoznati potencialnega storilca, kako ga zalotiti pri kaznivem dejanju, kdaj se neko dejanje šteje kot kaznivo, in seveda tudi to, kako izpeljati postopek potem, ko osebo zalotimo pri tatvini.

Pomembne pa so tudi vztrajnost, potrpežljivost in umirjenost varnostnika ter to, da se človek na koncu sprijazni z dejstvom, da kakšen nepridiprav lahko še vedno uide, da tatvin v prodajalnah ni mogoče popolnoma odpraviti, lahko pa jih s pravimi pristopi, z zavzetim delom, s poistovetenjem z organizacijo, v kateri delamo, ki ji pripadamo, spravimo na še sprejemljivo raven.
Tipičnega tatu seveda ni mogoče opisati, ker ga preprosto ni. Kradejo lahko vsi. Kljub temu pa bi lahko tatove najbolj preprosto razdelili na poklicne in druge. Način kraje pri prvih in drugih je različen, različni so vzroki za krajo, načini odkrivanja in obravnavanja. Osnovna shema delitve tatov je lahko sledeča:

• profesionalni ali poklicni tatovi (posamezniki, skupine),
• tatovi amaterji,
• priložnostni tatovi (otroci, mladoletniki, odrasli, stare osebe, opite in drogirane osebe, tujci, socialno šibkejši občani),
• kleptomani in
• uslužbenci prodajaln.

Prvi korak k učinkovitemu preprečevanju tatvin je razumevanje, zakaj ljudje sploh kradejo. Nobena znana teorija povsem ne pojasnjuje psihološkega ozadja vzrokov za kraje. Večina raziskav krajo prikazuje kot posledico osebnostnih in priložnostnih dejavnikov. Hollinger, eden najbolj znanih raziskovalcev problema kraj, pa ugotavlja, da na krajo vplivajo predvsem trije dejavniki:

• vzpodbuda in opravičilo: tatovi so motivirani z opaznimi potrebami ali razlogi za krajo, obenem pa svoja dejanja opravičujejo z zmanjšanjem občutka lastne krivde,
• priložnost in dostop: dostop tatov do blaga je preprost, kar jim daje priložnost za krajo,
• majhno tveganje: nepošteni posamezniki ocenjujejo minimalno možnost, da bi jih pri kraji zalotili ter hudo kaznovali.

Odkrivanje tatov v prodajalnah ni enostavno delo. Izkušnje in praksa so zelo pomembne. Seveda so važne tudi druge lastnosti: primerno znanje in izobrazba, ostro in izurjeno oko, potrpežljivost, vztrajnost, pozornost, samoiniciativnost, samozavestnost, hkrati pa tudi samokritičnost, poštenost, veselje do dela, dober spomin, sposobnost biti neopazen, iznajdljivost, pretkanost, fizična pripravljenost itd. Te lastnosti so nepogrešljive za zaposlene, ki želijo biti pri odkrivanju tatov uspešni.
Na splošno ločimo pet načinov odkrivanja tatov in dokazovanja njihove krivde:

• neposredno s pomočjo nadzornega in prodajnega osebja,
• posredno s pričami, ki so dejanje videle,
• posredno z indici, ki zbujajo sum o poštenosti kupca,
• s priznanjem osebe, ki je izvršila tatvino,
• z najdbo predmetov, za katere sumimo, da so bili ukradeni.

Vsi ti načini se med seboj pogosto dopolnjujejo, prepletajo.
Prodajalne so s tatvinami še posebej obremenjene v prazničnem času ter v času razprodaj. V prodajalne se vijejo kolone ljudi in zato gneča pogosto ni obvladljiva. Tatovi se vseh teh priložnosti zavedajo in jih tudi s pridom izkoriščajo. Prodajalne se zato v tem času pogosto odločajo za dodatno varovanje svojega premoženja. Varnostno osebje se mora pri tem čim bolj izkazati, biti mora čimbolj učinkovito. Med množico kupcev, ki so v prodajnem prostoru, je treba najti tiste, ki so sumljivi, jih neopazno spremljati po prodajalni, jih v pravem trenutku zalotiti pri kraji, izprašati, zadržati do prihoda policije in jim na sodišču dokazati krivdo.

Interes za preprečevanje kriminalitete v prodajalnah je zagotovo odpravljanje izgub in ustvarjanje čim večjega dobička. Večina trgovcev skuša svoj dobiček povečati ali ga vsaj ohranjati na dosedanji ravni. Zaradi tega se naročniki varnostnih storitev občasno odločijo za zniževanje odhodkov tudi z ukrepi, ki lahko med drugim vplivajo na slabši nadzor blaga. Zmanjšujejo obseg ur varovanja ali celo število varnostnikov na objektu, po drugi strani pa so njihova pričakovanja in zahteve skoraj neuresničljive.

Številke o prijetih tatovih in o škodi, ki so jo povzročili neodkriti storilci, so zaradi velikega temnega polja pri tej vrsti kriminala in težav pri ugotavljanju škode dokaj nezanesljive, vendar vsekakor zaskrbljujoče.Vendar pa škoda, ki nastaja s tatvinami v samopostrežnih prodajalnah, sploh ni najbolj ključno vprašanje, čeprav ga v svetu, kjer je zasebnik lastnik blaga, tudi postavljajo v ospredje. Najbolj smo pomembni mi, ljudje, naše vedenje in razmerja, ki jih kažemo do tuje lastnine. S tem pa tatvina s svojo množičnostjo in latentnostjo prestopi meje neznatnosti in se spremeni v pomemben družbeni in socialni pojav, v katerem so zatiranje, samozaščita, vzgoja, odkrivanje, prestop, sankcije, kaznovanje, rehabilitacija in podobno samo posamezni deli zamotanega odnosa do tega pojava, pred katerim si neredko tudi zatiskamo oči.

Razlogi za preprečevanje tatvin v prodajalnah torej niso le gospodarski (ugotavljanje kala, primanjkljajev, izračunavanje dopustne ravni izgub, primerjava tatvin v nacionalnem, evropskem in svetovnem merilu), marveč tudi sociološki, kazenskopravni, kriminološki, kriminalistični, preventivni, psihiatrični, socialno-pedagoški itd. in ne nazadnje viktimološki. Kljub tem globalnim problemom pa so na koncu te verige le varnostniki tisti, ki morajo preventivno in učinkovito delovati, prenašati odgovornost na svojih ramenih, učinkovito preprečevati tatvine, saj lahko neučinkovitost zelo hitro privede do nezadovoljstva naročnika varnostnih storitev.